Si se zjutraj zbudil/a dobre ali slabe volje? Te je težka klada tlačila nazaj v posteljo ali si se kot sulica pognal/a iz postelje, šel/šla v kopalnico, se pogledal/a v ogledalo in si rekel/a :" Hvala, da sem!" "Rad/a se imam." "Kako sem lep/a".

Ste kdaj pomislili na to, da naša jutranja občutja vplivajo na naše celodnevno počutje? Ko sem začela o tem zavestno razmišljati, sem se poskušala že v postelji naravnati na pozitivno stran, čeprav sem vedela, da me čaka naporen dan. In ko si zjutraj naravnaš naša občutja na: "Danes bo šlo vse kot po maslu. Danes bom vse uredila tako, da bo zame dobro.", se to začne uresničevati. In ko se kaj v tistem trenutku ne reši, kot sem sama pričakovala, se je čez čas že pokazalo, da se je moralo rešiti tako kot se je.

"Rast je boleča, sprememba je boleča, ampak nič ne boli bolj, kot da obstaneš nekje, kamor ne spadaš." Mandy Hale

Naše telo ima rado jutranjo rutino, ki si jo sami zroganiziramo kot nam najbolj paše. A kaj, ko večina vstane zadnji trenutek, se hitro obleče, poje svoj zajtrk ali pa tudi ne, morda spije kavo in pokadi cigaret ali dva in že letimo v nov dan. Vse delamo hitro, brez zavedanja samega sebe. Raztreščeni kot smo navsezgodaj, se nam seveda dogajajo razne nesreče, malenkosti, ki nas samo počasi opozarjajo, da je treba tempo upočasniti. Mi se na vse te nerodnosti sicer požvižgamo, dokler se enega dne ne začne prižigati oranžna luč, telo nas začne opozarjati in če ga ignoriramo in delamo še vedno stvari na enak način, se prižge tudi rdeča luč. 

Vidite, kam merim? Za trenutek se ustavimo. Vsak dan. In si vzemimo čas zase. Da se ozavestimo. Da ozavestimo naše misli, naše želje, naše videnje. Da globoko zadihamo. Se predihamo. Da opazimo list, ki je spremenil barvo na drevesu in ki ga je vetrič ravnokar odtrgal. Da se zazremo v daljavo, v gozd in opazimo, kako se srna sprehaja z mladičem, mu kaže pot in način preživetja. In tam mimo teče zajec. 🙂 

Potrebne so spremembe v naših življenjih. Sprememba pa se začne pri nas samih. Če nismo zadovoljni s tem, kar imamo in smo že poskusili kaj narediti, potem smo naredili stvari po starem. V coni udobja. Isti način našega delovanja, bo dal iste rezultate. To pomeni, iti iz cone udobja. Se podučiti, kako delujejo ljudje, ki imajo, kar si mi želimo zase. Pa naj si bo to denar, srečno partnerstvo, ljubezen, ljubeče odnose, so zadovoljni v službi, imajo po naši oceni pridne otroke, itd. Če ozavestimo spremembo, bomo začeli tudi delovati tako, da bomo spremembo dosegli. Začeli se bomo spreminjati. In drugi bodo to opazili. Pri tem je pomembno, da se ne ustrašimo, ko nam nekdo reče: "Pa kaj se s tabo dogaja? Tako si drugačen!" Ne podlezite skušnjavi in se zaradi negativnega prizvoka takih izjav vrnete na stara pota. Ker na to, da se boste na poti spremembe spotikali in večkrat padli, morate že pred začetkom vzeti v zakup. To sodi zraven. 

Ali recimo, da vas prijatelj povabi na zabavo, ti pa imaš že davno organizirano neko delavnico, za katero veš, da bo zelo koristna zate. Prijatelju se zahvali za povabilo in se mu opraviči, da te ne bo. Pravi prijatelji razumejo, tisti, ki ne razumejo, ne sodijo več v vašo družbo. To bodo spoznali sami. Pomembna je naša naravnanost. Naš fokus! Da trdno stojimo na začrtani poti in ji samo sledimo. Za podporo pa najdi dobrega svetovalca, pravega prijatelja, znanca, nekoga, ki te brezpogojno podpira in ti želi srečo. Zapomnite si, rastete samo takrat, ko vam ni udobno, ko je zoprno in ko si večkrat rečete, ali mi je res tega treba? Se spomnite otročka, ki se prvič poskuša postaviti na noge? Kolikokrat poskusi?! Kdo prej obupa? Otrok si je v svoji mali glavici postavil jasen cilj: Hoditi hočem kot hodi moja mama, oče, brat, sestra, dedek, babica in ...samo gasa. Vstane, pade, vstane, pade, vstane, pade. In končno zares mu uspe narediti celo par korakov. Spomnim se svojih otrok, ko sta poskušala. Kakšna sreča. Kakšen iskren nasmeh.