Danes sem bila v gozdu. Čudovite jesenske barve, šelest listja, trkanje žolne, gobe takšne in drugačne.

Strast do gobarjenja je v meni zbudil že kot majhni deklici moj oče. Bil je strasten gobar, ki je v svojih mladih letih še pred jutranjim svitom odšel po gobe. Nabirali smo lisičke in jurčke. Kakšen užitek je bil, ko si našel pravega gobana z rjavo glavo in čvrstim betkom. Ja, to sem si želela občutiti po dolgem času in danes sem si preprosto ta čas vzela.

Čas za pogovor sam s sabo, za pogovor s smrekami, bukvami, hrastom 🙂 In za nabiranje kisika, ki ti ga gozd da. Zavestno se odločiš za globoko dihanje in pljuča ter vsaka celica telesa sta ti neskončno hvaležna.

Letošnja druga polovica septembra je bila bogata z gobami. Tudi užitnimi. Iz gozda so ljudje prihajali s polnimi košarami jurčkov in drugih gob.

Nekateri ljudje, ki gob ne poznajo iz previdnosti sploh ne nabirajo gob, nekateri pa brezglavo pobirajo vse.

Danes, ko je jurčkov že manj, pa tudi "marel", moram nujno opozoriti na ogromno ZELENIH in RJAVIH mušnic, ki jih lahko nepoznavalci zamenjajo za marele. Zelena mušnica je smrtno nevarna goba, ki po zaužitju sprošča strup po vseh organih. Zato tudi bruhanje in praznenje želodca ne pomaga.