Varnost ali zadovoljstvo? Gre to dvoje z roko v roko? Lahko gre. Vendar največkrat ne. Največkrat izberemo varnost, cono udobja na račun lastnega zadovoljstva. Redki smo tisti, ki smo se v nekem trenutku odločili, da se splača tvegati odnose z našimi bližnjimi, da pokažemo, kaj je pomembno nam in da se ne trudimo več za vsako ceno zadovoljiti drugih. Ja, težko se je odločiti, če si celo življenje poslušal, da je potrebno izbirati varnost. Varnost v službi. Varnost v partnerskem odnosu. Sigurnost glede odnosov z našimi prijatelji.
Kateri so bili najpogostejši nasveti naših staršev? Najdi si redno službo za 8 ur. Od 6-14. ure , ali od 7-15. Delaj in bodi tiho. Ne bodi drugačen. Poslušaj šefa.
Pa poglejmo osebne odnose. Tudi tu nam velikokrat starši "dobronamerno" svetujejo, kako naj si uredimo življenje in s kom bi se splačalo ustvariti družino. Koliko vas je takih, ki nikoli niste slišali takih napotkov in so vam samo zaželeli srečo?
Koliko parov, družin živi urejeno družinsko ali partnersko življenje z običajnimi nesoglasji, pa vendar spoštljivo in tako, da se podpirajo pri svojih odločitvah? Da eden partner nad drugim ne izvaja psihičnega ali fizičnega nasilja, če je drugi bolj razgledan, bolj prodoren, bolj vizionarski, zasluži več? Da si nato upa sprejeti neko odločitev, za katero meni, da bo dobra za njun odnos ali finančno situacijo družine. In da ne živi v strahu, da bo kaznovan s strani partnerja ali staršev, prijateljev, če odločitev ne bo prava. Pa tudi, če bo šla po zlu. Logično je, da se ljudje motimo. Da delamo napake. Toda, kaj se iz njih naučimo? Nas ena napačna odločitev, ki nas morda tudi finančno stane, dokončno ustavi ali poskušamo znova in znova, dokler nam ne uspe.
Se spomnite dojenčka, ki želi shoditi? Kolikokrat poskusi preden mu uspe? Obupa že prvič, ko se zvrne in telebne na trda tla? Jaz kaj takega še nisem slišala. Kaj pa otrok, ki gre prvič na kolo ali rolerje? Tu je že starejši, nekaj slabih izkušenj si je že nabral z raznimi padci. Pa vendar. Če vidi svojega prijatelja, kako mu je uspelo, sam ne bo vrgel puške v koruzo, ampak bo poskusil znova in znova.
Kdaj torej izgubimo občutek in željo za tem, da poskušamo znova in znova? Da nas je postalo strah sprejemati odgovornost za svoje odločitve? In da smo se začeli oziromati za tem, kaj bodo drugi rekli. Zagotovo so vzorci in zgodbe v katere smo bili vpeti v našem otroštvu in mladosti. In ko človek to leta in leta posluša, se mu vsidra v našo podzavest in na koncu sploh ne ve, kaj je prav in kaj ne zanj. Vsak pomislek o tem, da razmišlja drugače kot njegovi bližnji, ga navdaja s hudimi občutki krivde, kar ima velikokrat nepopravljive posledice.
Ob vseh prebranih knjigah in obiskanih seminarjih mi je v spominu ostala tale anekdota. Kolegu je bil izjemen vzornik multimilijonar in podjetnik Richard Branson. Kolega ga je izjemno spoštoval in ob neki priložnosti sta se srečala na njegovem posestvu. Kolega je bil ves vznesen, saj se mu je izpolnila življenjska želja. Vprašal ga je, v čem se on razlikuje od njega, da je sam tako zelo bogat, on pa ne. Richard ga je pogledal in mu v smehu odgovoril: "V življenju sem sprejel samo nekaj odločitev več kot ti. Nekatere so se končale obupno, a večina njih, mi je dala to, kar vidiš."
Prepričana sem, da Richard in njemu podobni živijo za nas sanjsko življenje samo zato, ker so namesto varnosti izbrali zadovoljstvo. Ker se ne ozirajo na prijatelje, sosede, starše, ampak sledijo sebi in svojemu srcu, ki jim narekuje njihovo poslanstvo.
Takšne odločitve pa se v našem okolju težje sprejmejo, saj je tistih, ki kukajo iz množice izjemno malo. Vendar to ne sme biti izgovor. Če želiš spremembo in deluješ v tej smeri, bodo slej kot prej prišli ljudje, ki razmišljajo podobno kot ti in takrat pride tudi tista zunanja podpora, na katero se vse prevečkrat zanašamo. Z izjemnim pogumom pa lahko te spremembe narediš tudi sam.