Znanja vam nihče ne more vzeti, pa tudi obdavčiti ne. Močna misel. Ste kdaj razmišljali tako o njem?

V teh dneh potekajo informativni dnevi za srednje šole. Poslušam srbi staršev, ki ne vedo ali bi poslušali želje otrok ali sebe. Želje otrok? Koliko otrok ima sploh želje in kakšne? Živimo v turbulentnem času izjemnih sprememb na tehnološkem področju, posledično pa tudi na duševnem in psihičnem počutju posameznikov. 

Sama se srečujem z nešteto izzivi, že davno nazaj pa sem govorila na glas, da prihaja čas vseživljenjskega učenja. Končala sem srednjo šolo in zaradi osebnih razlogov šla v službo, ki je prišla sama od sebe. Morda bo kdo rekel, da se zafrkavam. Pa ne. S svojim trdim delom v srednji šoli sem si zaslužila zaupanje svoje razredničarke, katero so vprašali, kdo ne gre redno študirati in bi lahko prišel v službo čimprej. Bila sem povabljena na razgovor in s službo bi lahko začela naslednji dan. A na koncu sem si izborila tudi 14 dni dopusta ali bolje rečeno počitnic, po končani srednji šoli, pri 19.letih. Vmes sem se vpisala ob delu na ekonomsko fakulteto, ki je imela predavanja v Novem mestu. Nikoli nisem razmišljala, da ta pot ni prava, da bom prikrajšana za študijska leta preživeta v prestolnici. Ne, ta pot ni bila namenjena meni. Služila sem denar, študirala, obiskovala Folklorno društvo Kres, bila aktivna pri mladinskemu društvu na Trebelnem, pa še kaj se je našlo vmes. 

Študija me je bilo zaradi raznih govoric o profesorjih seveda strah. Pa da se vrnem najprej v srednjo šolo še za trenutek. Obiskovala sem Srednjo ekonomsko šolo v Novem mestu, smer ekonomski tehnik, ki je takrat (danes mi ni poznano) slovela po izjemno zahtevnih profesorjih in tudi znanju, ki ga je dala. Samo znanje takrat niti ni bilo pomembno. Pomembno je bilo, da so nam predhodniki vcepili strah pred določenimi profesorji, da smo se jih bali kot hudič križa in se bali vsake njihove ure. Na koncu sem vedno sama spoznala, da je strah bil popolnoma neupravičen in vcepljen v glavo ali celo vse pore našega telesa. 

Ta strah se je prenesel tudi na fakulteto in kot nalašč je bil prvi predmet tak, da naj bi imel itak srečo, da ga narediš, ker je profesor metal izpite v zrak in kar je ostalo v rokah, so pač imeli srečo, da so naredili. Seveda sem prepričana, da temu ni bilo tako, a vsi, ki so mislili, da znajo, pa niso in so padli, so tako menili. Ko sem sama sebe prepričala, da so to navadne laži in začela bolj verjeti vase, sem začela opravljati izpite še drugje po Sloveniji z željo, da študij čimprej končam. Uspelo mi je. V enem tednu sem bila sposobna opraviti celo po 3 izpite v različnih krajih Slovenije. In seveda študij končala bistveno prej, kot sošolci, s katerimi smo prvič prestopli prag fakultete. Nekateri ga še danes niso. Vse se da z vero vase in svoje sposobnosti. 

Toda, koliko današnjih staršev verjame vase in svoje otroke? Koliko staršev podpira otroke pri njihovih željah? Če smo namreč starši dobri opazovalci vidimo, v katero smer našega otroka vleče. Lahko si še tako želimo, da bi bil pravnik, on pa je po duši strojnik. Ali pa, da bi bil športnik in uspešen reprezentant, on pa še žoge ne vrže pravilno in ga telovadba sploh ne zanima. Bolj ga silimo v to, bolj je nesrečen. In mi z njim. 

Bili so časi starejših generacij, ko je človek doštudiral, oddelal svojih 40 ali manj zahtevanih let do upokojitve, danes so ti časi minili. Doštudiramo eno, potem pa opravljamo dela, ki so razne mešanice različnih poklicev. Ti časi bodo še turbulentnejši. Popolnoma logično bo postalo, da poleg klasičnega izobraževanja, naredimo vzporedno ali kasneje še kakšno specifično izobraževanje ali tečaje. Velikokrat se izkaže, da ko narediš neko šolo in začneš opravljati neko delo ugotoviš, da si na celi črti brcnil v temo. Pa ni nobene katastrofe. Padeš, se nekaj iz tega naučiš, in greš dalje. Ne glede na okolico, na njihova zastarela prepričanja. Tisti, ki smo v toku sprememb, nekatere spremembe težko dohajamo in dojemamo, kaj šele večina tistih ljudi, ki imajo še kar plašnice na glavi. 

Tako, da, otroci pogumno povejte svoje želje na glas, ozirajte se že zgodaj naokoli, opazujte, raziskujte, bodite radovedni in sledite svojemu srcu. In če vam starši rečejo, da oni pa že vedo? Vztrajajte, a ne obupajte, če v tem trenutku oni zmagajo. Sprejmite to, da tako to mora biti. Ker je tako namenjeno. Vaš čas bo prišel, če ne boste obupali ter boste pogumni in pozitivni.  

Sama se kljub končanemu podiplomskemu izobraževanju, nadpovprečno dobri službi, nenehno izobražujem na različnih področjih in vem, da bo vedno tako. Super mi je, ko tako spoznavam različne, več ali manj pozitivne ljudi, ki vedo, kaj želijo v življenju, ki rastejo osebnostno in finančno. Zato smao pogumno v nove izzive.