"Osebni preboj se začne, ko stopiš iz cone udobja", je bil stavek, ki je vladal moji zavesti dolgo časa in še dlje je rabil, da je zašel in prevzel tudi mojo podzavest. 

Če živiš v okolju, kjer je glavna vrednota redna služba in nikakor ne moreš pozabiti tistega stavka izpred 22.-tih let, tik preden sem nastopila svojo prvo službo: "Bodi tiho in delaj kot ti rečejo", sem res si šestega aprila letos, ko sem oddala v službi odpoved, res veliko upala. Ampak vse v vesolju se je moralo poklopiti, da sem z vero vase, zaupanjem, brez izgovorov naredila korak in rekla HVALA redni službi v javni upravi.  

Zapis "Osebni preboj se začne, ko stopiš iz cone udobja" sem si dala na prvo stran te spletne strani in vsakič znova, ko sem jo odprla me je spomnil na to. Velikokrat sem bila jezna na svojo neodločenost in sama sebe spraševala, kdaj bo pravi trenutek. In če sploh bo prišel pravi trenutek. 

Ob vseh zdravstvenih težavah, ki so me spremljale od lanskega poletja dalje, telo me je resno opozarjalo, da je potrebno spremeniti vse: okolje, delo, misli, negativne energije in se znebiti vseh vampirjev. Ko ti postane vse jasno in se sprašuješ samo še o tem, zakaj se tako dolgo sprašuješ, kaj bodo drugi rekli  in kaj bodo mislili, se moraš odločiti zase. Na svet se vsak rodi sam (ob pomoči mame seveda in včasih zdravnikov in babic), živi sicer ne sam, vendar, ko se znajdeš v težavah in bolezni, hitro spoznaš, kdo je in kdo ni, ter na koncu, ne glede na to, kaj si komu nudil, dal, koliko potrpel in pretrpel, umreš sam, ti postane jasno, da je vsak sam odgovoren za lastno srečo in nesrečo. 

Da vera in prepričanje nista prišla sama od sebe. Vsa leta, ko je večina prebila ob gledanju televizije, zabavah, piknikih, sem sama pridno delala in se izobraževala. Hodila na delavnice in spoznala ljudi z različnimi nazori, pogledi, vrednotami. Iskrene, poštene in tiste, ki so čisto nasprotje tega; nepošteni, neiskreni, tipično slovensko zavistni in zahrbtni. 

Požrla sem vse očitke, da sem slaba mama, ker vem, da nisem. Imam dva krasna in samostojna otroka, ki to zagotovo ne bi bila, če bi jima tekala za petami in jima stregla na vsakem koraku ter bila vedno in povsod na razpolago. In hvaležna sem za to. 

Osnovno šolo sem že naredila in je zdaj čas, da jo naredita otroka. Časi od takrat do danes so se res spremenili, ampak so se povsod. Na vseh področjih. In še se bodo. Ljudje se bodo morali naučiti spet prevzemati odgovornost za svoja dejanja, navaditi se, da so spremembe postale del našega vsakdanjika in da gre vse še hitreje kot je šlo pred 10-timi leti. Pa če nam je prav ali ne. 

Sama sem v zadnjih treh letih to dobro spoznala na svoji koži. Če dobro pogledam, delala po dva delavnika, ampak vem zakaj. In čas je prehitro tekel. 

Zadnje leto sem se borila sama s seboj, ko je bilo potrebno zjutraj ob 5 vstati in  se peljati v Ljubljano. Večkrat sem se morala prav ščipati, da sem lahko pripeljala v službo in popoldne domov. Ja, vem, da je moje telo doživelo izgorelost in splošno izčrpanost, ker je bilo nenehno v stresu na različnih področjih. Premalo spanja je naredilo piko na i. 

Mesec marec je mesec, ko imam rojstni dan in očitno je mesec, ko se pri meni dogajajo velike odločitve in začetki ter konci. Letos in lani so bile temu energije še posebej naklonjene. In izkoristila sem jih. 

V lanskem letu sem naredila nove temelje na vseh področjih in letos samo nadaljujem z zidavo. A za vsako tako stvar je potrebnih veliko priprav. Tisti, ki ste zidali hiše, veste, kaj to pomeni. In tako je tudi v življenju samem. Če zidaš na trhlih temeljih, hiša ne bo trdno stala. Vsak vetrič jo zamaje, kaj šele, ko pride vihar ali potres. Takrat se vidi, kakšni so temelji. 

Naša življenja velikokrat gradimo na trhlih tleh samo zato, da preživimo, večina pa jih neha živeti že pri 30 - 40. letih. Žalostno je, da se ta starostna meja vsako leto znižuje. Kam pa sodiš ti? Si na svetu, da živiš ali samo, da preživiš? 

Stopi iz cone udobja in začni živeti zdaj, v tem trenutku, tako, da boš ti srečen in ne vsi naokoli, sam pa ne. 

Imamo samo eno življenje.