Ko govorimo o bankah, bomo naredili korak nazaj in postavili v ospredje delovanje in moč sistema kot celote, da bi za investitorja predstavili bolj skladen in jasen pogled nanj. Imeti takšno znanje je ključnega pomena, saj je vloga bančnega sektorja za celotno gospodarstvo in procesov, ki pogosto tečejo v ozadju, ogromna in brez njega so pogosto aktivnosti posameznega investitorja kot strel v temo.
FINANČNI POSREDNIKI
V trenutnem bančnem sistemu imajo komercialne banke vsaj dve pomembni funkciji. Po eni strani se uporabljajo kot depozitne banke, kamor ljudje in inštitucije položijo svoj denar na vloge, z namenom, da bo varno shranjen in da dobijo plačilo v obliki obresti. Zgodovinsko gledano so bile depozitne banke popolnoma ločene enote in ne le, da niso plačevale obresti na vloge, temveč so svojim strankam zaračunale za varno hrambo. Po drugi strani komercialne banke usmerjajo sredstva od kreditodajalcev k kreditojemalcem v gospodarstvu. To je zelo pomembna funkcija, saj omogoča izvedbo velikih projektov, tako da omogoča, da se sredstva mnogo ljudi in institucij naenkrat investira v njih. Kadar do tega ne pride kot posledica umetno znižanih obrestih mer, ponavadi vse stranke v procesu s tem pridobijo:
❖ Investitorji: Investitorji pridobijo dobiček za njihove investicije v obliki obrestnih mer, ki jih izplača banka na koncu kreditnega obdobja (poznano tudi kot zapadlost), ki so ga investitorji dali banki.
❖ Posojilojemalci: Posojilojemalci so tisti, ki se obrnejo na eno posamezno institucijo, ki združuje vire kredita/kreditne vire mnogo ljudi, namesto da iščejo vse posamezne investitorje. Posojilojemalci plačajo denar za njihov kredit na glavnico (nominalna vsota kredita) v obliki obrestne mere.
❖ Banke: Banke po drugi strani tudi pridobijo. Njihov dobiček pride iz razlike med obrestno mero, po kateri dobijo kredit s strani investitorjev in obrestno mero, po kateri kreditirajo posojilojemalce.
Zaradi te vloge, ki jo igrajo, so komercialne banke poznane tudi kot ''finančni posredniki'', saj usmerjajo vire od ene skupine (investitorji) k drugi (v tem primeru posojilojemalci). Različne vrste investicijskih skladov tudi igrajo zelo podobno vlogo kot banke. Kljub temu pa je razlika med tema dvema vrstama institucij ta, da medtem ko skladi delujejo na določenem trgu ali skupini trgov, dajejo banke kredite različnim igralcem na trgu, vključno tako z institucijami kot gospodinjstvi, in vsem sektorjem gospodarstva. Zaradi tega njihova vloga kot finančnih posrednikov močno presega tisto, ki jo igrajo investicijski skladi.
Poleg tega, da služijo kot ''finančni posredniki'', so izjemno pomemben člen, ki nudi tudi širok spekter različnih storitev, pogosto povezan s plačili.
KDAJ SE BANČNI MOST ZRUŠI?
Večino časa banke igrajo vlogo posrednikov brez prekinitve. To pomeni, da dobijo denar od investitorjev in dajejo kredite posojilojemalcem, tekom tega procesa pa pridobijo iz razlike med obema. Da pa maksimizirajo svojo profitabilnost in si zagotovijo najvišjo dobičkonosnost, so banke nagnjene k temu, da dajejo kredite za daljša obdobja, saj so obresti za njih višje. Po drugi strani pa investitorji in gospodinjstva včasih raje dajo denar na vezane vloge s krajšim rokom zapadlosti. To neskladje pa samo po sebi ne bo uničujoče za trge, če bi bile banke dolžne upoštevati zgodovinsko pravilo, da hranijo 100 % prihrankov svojih vlagateljev. Vendar pa je danes stopnja rezerv precej manjša.
Na primer, v Evropski Uniji so banke dožne hraniti zgolj 1 % depozitov kot rezervo, medtem ko lahko ostalih 99 % porazdeli kot nove kredite. Na ta način ustvarijo mehurčke in dejansko nov denar, saj imajo tako kreditodajalci kot kreditojemalci sočasno zakonite pravice do iste vsote denarja. Kaj pa ta delna rezerva še pomeni? Pomeni to, da ko bo prišlo do neskladja v obrestni meri, banke ne bodo mogle izpolniti zahtev svojih kreditodajalcev in kreditojemalcev. Ko bodo kreditodajalci zahtevali svoj denar nazaj, jim ga banka ne bo mogla izplačati, saj ga je dala posojilojemalcem, ki lahko svoje dolgove odplačajo v dolgem časovnem obdobju, včasih celo čez več kot desetletje od zdaj.
Investitor mora biti vsaj seznanjen s to značilnostjo bančnega sistema. Če na kratko povzamemo, današnji delni rezervni sistem pomeni, da so kreditne institucije nagnjene k prekomerni izpostavitvi tveganju in propadu. Ponavadi se situacija, ko veliko vlagateljev in upnikov zahteva svoj denar, imenuje množični dvig sredstev. Tekom takega obdobja lahko banka hitro propade (še posebej brez pomoči vlade ali centralne banke), poleg tega pa lahko tudi sproži pok mehurčka v določenem sektorju ali sektorjih, katerega učinek smo že obravnavali. Prav tako lahko zaradi velike medsebojne povezanosti bank znotraj bančnega sistema propad ene od njih povzroči verižno reakcijo množičnih dvigov sredstev na drugih bankah in tako tudi njih izpostavi tveganju.
BANČNIŠTVO Z DELNIMI REZERVAMI
Na tem mestu se bomo malo bolj poglobili v podrobnosti bančništva z delnimi rezervami. Na kratko to pomeni, da se le del vlog hrani v banki (ali v centralni banki, kot bomo kasneje videli), medtem ko preostali del vlog komercialne banke dajo naprej v obliki kredita. V preteklosti temu ni bilo tako. Namesto tega sta obstajali dve ločeni vrsti bank – depozitne in kreditne banke. Edina naloga prvih je bila shranjevanje denarja, medtem ko druge niso prejemale vlog; namesto tega so delovale zgolj s krediti in so ustvarjale dobiček z razlikami v obrestnih merah. Vendar pa sta se obe vrsti združili in danes komercialne banke delujejo kot depozitarji in upniki.
V tem scenariju, ko banka prejme polog in da del tega pologa naprej kot kredit, medtem ko obdrži le del kot rezervo (od tu izraz ''delna rezerva''), dejansko ustvarja nov denar iz zraka. Kako je to mogoče? Na primer oseba A na banki položi na vlogo na vpogled 100 denarnih enot. Banka na drugi strani da 90 enot naprej kot kredit osebi B in obdrži le 10 enot kot rezervo. Zdaj imamo v tem majhnem sistemu 190 denarnih enot namesto zgolj 100, saj sta obe osebi sočasno lastnika omenjenih virov. Ta mehanizem se imenuje ''bančni multiplikator'' in za celotni sistem medsebojno povezanih bank, preko bolj zapletenih izračunov, omogoča do 10krat več denarja kot je velikost dejanskega pologa.
To je slika, ki je še najbližja finančni realnosti današnjega sveta. Za posameznega depozitarja to pomeni, da lahko na zelo poceni in enostaven način pride do dodatnega financiranja, vendar na račun sistemskega tveganja, v katerem komercialne banke delujejo. Kot bomo videli v nadaljevanju, so zelo nagnjene k propadu, ko enkrat ne morejo izpolniti svojih obveznosti do posameznih depozitarjev in upnikov.
NISO VSE BANKE USTANOVLJENE ENAKO
Kar ste ravnokar prebrali, še posebej velja za komercialne banke, ki delujejo kot kreditne in depotne institucije. Vendar pa obstaja še ena vrsta bank – investicijske banke. Te večinoma služijo kot posredniki med upniki in posojilojemalci v gospodarstvu in ne prejemajo pologov. Namesto tega je njihov glavni – in včasih edini – vir dohodka povezan z dobičkom, ki ga ustvarijo z razliko med obrestno mero, po kateri prejmejo kredite, in obrestno mero, po kateri posojajo denar na trgih.
Vendar pa investicijske banke ne sodelujejo le v posredovanju. Pogosto so tudi del pogodb, ki se tičejo združitev in prevzemov med podjetji. Prav tako lajšajo trgovanje z različnimi tržnimi instrumenti (kot so naftni derivati/finančni instrumenti s stalnim donosom, npr. obveznice) in tudi nudijo svetovalne storitve, ko pride do poslovnih pogodb med drugimi institucijami.
Kot je to v primeru komercialnih bank, so tudi investicijske banke nagnjene k prekomerni izpostavitvi tveganju, ki je povezano z razliko v zapadlosti kreditov, s katerimi upravljajo, kljub temu, da so drugače regulirani.
Dejstvo, da investicijske banke delujejo na drugačen način kot komercialne banke, še ne pomeni, da se slednje ne poslužujejo investicij ali svetovalnih storitev. Dejansko velja ravno nasprotno, saj največje banke nudijo široko paleto storitev in izvajajo različne aktivnosti, vključno z investiranjem. Poleg tega imajo komercialne banke zelo raznolike portfelje z namenom, da se zaščitijo pred tržnim tveganjem (kar ni isto kot zaščititi se pred sistematskim tveganjem, kar bomo videli v nadaljevanju).
TVEGANJA, POVEZANA Z BANKAMI
Današnji bančni sistem izgleda kot hiša iz kart – če bo ena institucija padla, je zelo velika verjetnost, da ji bodo sledile tudi ostale. To je zaradi različnih razlogov, ki jih bomo zdaj raziskali:
❖ Širjenje panike : Prej smo omenili dogodek, ki se mu reče množično dvigovanje sredstev (bank run). Po definiciji gre za pojav, ko mnogo ljudi dvigne svoje prihranke s finančnih institucij. V preteklosti so depozitne banke vzdržale takšne dogodke pred ''izumom'' delnega rezervnega bančništva. Danes lahko le redke finančne institucije preživijo množično dvigovanje sredstev brez pomoči centralne banke ali vlade. Vendar pa rešenje ene banke vodi v zelo neprijetne posledice, saj tudi ostale banke ravnajo tvegano vedoč, da jih bodo rešili. V ekonomiji in financah je to poznano kot ''moralni hazard'' in vlade morajo biti s tem zelo pazljive. Kljub temu pa so bile mnoge finančne institucije rešene po Veliki recesiji. Ne le banke – celo države v Evropski uniji so bile rešene. To bo brez dvoma še nadalje povečalo tveganja zaradi neprimernega ravnanja finančnih institucij in vlad v prihodnosti. Vendar pa panika ni omejena zgolj na eno finančno institucijo. To pomeni, da če bankrotira ena banka, bodo tudi ljudje, ki imajo svoje vloge v drugih bankah, bolj previdni. Včasih začnejo dvigovati svoja sredstva in tudi vloge. Tako lahko problem ene banke sproži splošno izgubo zaupanja v finančni sistem.
❖ Sredstva v lasti banke: Nizka stopnja zaupanja prebivalstva ni edini razlog, da banke na splošno trpijo v enaki meri, ko pride do krize. Drugi razlog je celotna struktura njihove izpostavljenosti tveganju. Banke investirajo v širok spekter sredstev, da imajo raznolike portfelje. Torej, če le en sektor gospodarstva pade, lahko to izpostavi vse banke sistemskemu tveganju. Poleg tega imajo ponavadi banke v lasti finančne instrumente, ki so jih izdale druge finančne institucije (vključno z drugimi bankami). Tako lahko več delov njihovega portfelja izgubi svojo vrednost v primeru težavnih sektorjev v gospodarstvu, ta težava pa lahko vodi v nadaljnji padec vrednosti sredstev, ki jih imajo v lasti, kot posledica izgube vrednosti obveznic in drugih dolžniških instrumentov, ki so jih izdala podjetja.
VIR: OneAcademy - LEVEL 1